Pravimo, da se poleti naredijo igralci. Kako ocenjujete priložnost košarkarjev vseh starostnih kategorij in spolov, da poleti lahko trenirajo v košarkarski akademiji, ki že drugo leto deluje v Domžalah?
Med tekmovalno sezono v nekem kakovostnem klubskem sistemu igralci lahko napredujejo. Vendar je veliko področij, ki jih ekipe morajo obdelati. Kolektivna igra je v ospredju in zato včasih zmanjka časa za individualno delo. V času tekmovanj je dinamika treningov precej drugačna, ker se je potrebno pripraviti na nasprotnika. Načeloma bi moralo bili poletje mirnejše za individualno delo, ampak so tu reprezentančne akcije. Vsakdo pa v poletju lahko najde čas, da se posveti svojim pomanjkljivostim. Pametni igralci to izkoristijo in lahko naredijo velik preskok. Žal v večini klubov, v poletnem času sploh nič ne delajo in zato je produkcija kakovostnih igralcev precej padla.
Večinoma se poleti nadgrajuje tehnično znanje igralcev, kar pomeni, da je delo praktično brez stika, kar preprečuje morebitne poškodbe. Po drugi strani imajo bolj talentirani košarkarji med sezono na grbi vsaj dve različni ligi, po koncu ligaškega dela pa pride še reprezentančen poziv. Premora praktično ni.
Ja, načrtovanje ni ravno idealno. V ZDA je športni sistem boljši, res pa, da tam ni reprezentančnih akcij. Tam imajo igralci čas, da poleti napredujejo v določenih področjih in se kakovostno dvignejo pred začetkom nove sezone. Torej vse je odvisno od volje in zmožnosti. V Sloveniji vseskozi traja en program, kar ni najbolje. Več je možnosti za poškodbe in toliko manj priložnosti za napredek. Potreben je čas, da se košarkar oziroma športnik spočije, se pozdravi in napolni baterije. Reprezentančni koledarji se na vse skupaj ne ozirajo in takoj po koncu ligaške sezone se začenja reprezentančna. Nič ni slabega, če v reprezentancah delajo dobro, ampak vse skupaj je preveč natrpano in seveda zmanjkuje časa za individualno delo.
Kako spremljate in trenersko gledate na zdajšnjo generacijo mladih košarkarjev? Vsaj teh, ki so lani in letos prišli na košarkarsko akademijo Sagadin/Stepišnik.
Zaključkov ne bi mogel strniti. Ti, ki so prišli sem, imajo motiv. So pa različnih starosti in tudi kakovosti. Delal sem s 13 letniki, ki imajo povsem drugačno problematiko, kot tisti, ki so starejši in trkajo na članska vrata, ali so celo že vpeti v članski pogon. Slednji si želijo napredovati, se zavedajo, da jim določene stvari manjkajo in zato je prav, da pridejo sem. Karkoli bodo tukaj naredili, bo to na njih v prihodnje dobro vplivalo. Tretji del igralcev, ki so pri nas, pa so tisti, ki se vračajo po poškodbi. Ponoven stik z žogo, ustrezne rehabilitacijske vaje in spet povsem drugačen koncept treninga. Naš cilj tu na akademiji je, da pomagamo vsakemu posamezniku in mu omogočimo, da napreduje, da bi se izboljšal. Igralci dobijo napotke, navodila, ki jih mora spoštovati, bodisi samostojno na zunanjem igrišču bodisi kasneje ko se začnejo klubski treningi.
Opazite kakšne bistvene razlike med generacijami v delovnih navadah, želji ali motivaciji?
Težko ocenjujem, kakšna je splošna populacija karakterno in tudi kakovostno, kar se dela in treningov tiče. Zagotovo je res, da zdajšnjim igralcem košarka ne pomeni toliko kot je prejšnjim generacijam. Razlaga je preprosta. Tehnologija omogoča toliko dodatnih stvari in drugih vsebin, da mlade športnike vse skupaj zamoti na dnevni osnovi ali kar na košarkarski poti. Nivo motivacije je upadel. Vsakdo večina stvari želi hitreje in jih doseči na bolj eleganten način. Pri športu se tega ne da. Vrhunski šport je mukotrpno delo. Mlajši igralci verjetno ne razumejo, kaj vse morali prejšnje generacije prestati, da so nekateri prišli, recimo do mednarodne uveljavitve. To ni hec. Za to moraš živeti in če želiš uspeti, ti mora biti šport čisto vse.
