22 letni Jeseničan je priprave začel zgodaj, kar je dokaz o njegovi pripadnosti, discipliniranosti in močni volji. Priprave na Prigo košarkarski akademiji Sagadin – Stepišnik so temelj, na katerih, kasneje na reprezentančnem zboru s kondicijo in močjo ne bo težav. Pod taktirko mladega strokovanjaka Filipa Stepišnika  Krašovca, vsakodnevno dvigata fizično moč, eksplozivnost in hitrost. Ko temu doda še košarkarsko tehniko, ni bati, da Slovenija ne bi imela več kot dovolj pomoči mladega upa slovenske košarke.

Žiga Samar: »Poletje je čas napredek, Čas za popravek svojih napak in izboljšanja stvari v tvoji igri. To je čas ko ti treniraš in mnogi drugi ne. To je dodatna stvar pri tvojem osebnem razvoju. Tu se naredi razlika. Tu je vse na enem mestu in to je velika prednost.«

Košarkarska pot je bila povsem logična. Oče Primož je bil košarkar, na drugi strani pa je v družini, tri leta mlajši Matija, ki vseskozi lovi starejšega Žiga. Član berlinske Albe pojasni: »Oče je velik plus. Dal mi je miselnost v košarki, kako me je vzgojil in sem mu zelo hvaležen. Morda ima mlajši brat kakšen plus več, ker je pač mlaji, ampak tudi, če si starejši, si vseskozi na preži, ker te mlajši lovi. To je dodatna motivacija. Cilje si pač zastaviš višje, da bo mlajši čim težje to dosegel. »

Matija je do sedaj šel po približno enaki poti kot Žiga. Prednost je tudi v komunikaciji in družinski povezanosti. »Sodelovanje seveda je,« doda Žiga in nadaljuje: »Poznava se dobro, ampak še vedno tako dobro, da bi zlahka ugotovila, kdaj lahko kdo komu kaj pove. Priznam, da ne sprejemava vse besede na enak način, pa čeprav oba veva, da je kritika mišljena le z dobrim namenom. »

Žiga Samar je začel na Jesenicah, stopil do Ljubljane k Olimpiji in zadnji dve mladinski leti igral za madridski Real. Nekateri pravijo, da je Real naredil napako, ker mladega Slovenca ni zadržal. Žiga v zelo objektivnem tonu razjasni odhod iz Reala: »V tistem trenutku nisem bil pripravljen za prvo ekipo Reala. Oni niso videli potenciala pri meni, sam pa menim, da bi izgubil sezono ali dve, če ostal tam. Vsak ima svojo pot. Eni se razvijajo hitreje, drugi pač kasneje. Jaz sem se razvil malce kasneje in tudi zato je moja pot drugače začrtana.«

Kako si doživel špansko tretjo člansko ligo in kaj te je dvignilo na višjo raven? Vendarle pri 18 letih ni enostavno igrati proti izkušenim in prekaljenim igralcem. »Težko je. Vsaka tekma gre na nož. Vsaka tekma je finale. Veliko število ekip izpade iz lige, kot bi rekel, da se liga vsakoletno čisti. Veliko ekip tudi napreduje.  Po vsaki tekmi se želja in motivacija zvišata. Za mladega igralca je to dobra stvar. Spoznaš člansko košarko in se naučiš tekmovalnosti z ostalimi ekipami in boljšimi ekipami.«

Žigova pot je šla tudi v prvi članski ligi – ligi Endesa navzgor. Sprva je sprejemal manjše vloge, v drugem delu prvenstva je bil v ekipi Fuenlebrade vedno bolj potreben ekipi. Svoj razvoj opisuje takole: »Ko prideš v člansko ekipo je drugače. Če bi igral tako kot sem bil mlajši, da bi recimo veš metal,  bi hitro izgubil priložnosti, da sploh lahko igram. V vsaki tekmi je ekipa iskala rezultat, vsaka tekma je šla na nož. Moja naloga je bila, da čim več pripomorem ekipi, da doseže želen rezultat. Za ekipni uspeh sem igral dobro obrambo in v napadu iskal soigralce,  ki so bili boljši od mene. Srečo sem imel, da je Fuenlebrada igrala le eno tekmo na teden, kar pomeni, da sem veliko treniral z boljšimi od sebe. Če bi igral v ekipi, ki ima dve tekmi tedensko, ne bi tako napredoval, saj v teh ekipah ni veliko treningov. Tako pa sem ves teden treniral, tekma ob koncu tedna, pa je bila zame kot nekakšna nagrada.»

Samarjevo razmišljanje je sila pragmatično in vsako leto diši po napredku, kar dovolj zgovorno kažejo njegovi preskoki iz 3 španske lige v prvo, pa Evropskii pokal in v naslednji sezoni tudi Evroliga. Kakšen je spomin na zadnjo sezono v Hamburgu, kjer 22 letnik igral v Evropskem pokalu in močnem nemškem prvenstvu. »Mislim, da sem imel prevelika pričakovanja pred začetkom sezone. Tudi zaradi neuspeha na zadnjem Eurobasketu v Nemčiji. Začel sem odlično, potem pa kar pošteno padel v igri in v smislu rezultata. Če se ozrem nazaj, zagotovo v Hamburg ne bi prišel z  mislijo, da bo takoj vse po načrtu in željah, ampak se zdaj zavedam, da vsaka stvar potrebuje določen čas.«

S kakšnimi pričakovanju zreš v novo klubsko sezono, kjer je na sporedu Evroliga? »Moram iti korak za korakom. Ne tako kot lani. Filozofija Albe je, da razvija igralce in iti s tekme v tekmo ter na koncu vidiš, kam te to lahko pripelje.«

Slovensko reprezentanco čaka svetovno prvenstvo. Na nek način popravni izpit za lansko evropsko prvenstvo. »Moramo iti korak za korakom. Moral bom počakati, kakšno vlogo bom imel oziroma kaj si bom sploh izboril in kakšne naloge mi bo dodelil trener reprezentance. Tako bom lahko največ dal ekipi. Ne pričakujem ničesar. Dokler igralci ne pridejo in dokler ne vidiš, kako delujejo na igrišču, ne moreš nikomur nič obljubiti.